Osnovne zahteve glede materialov za potrošni material za čiste prostore so: nizko nastajanje delcev (brez ločevanja vlaken), malo ionskih/ne{0}}hlapnih ostankov (izpolnjevanje standardov NVR/TOC), antistatične lastnosti (predvsem površinska odpornost 10⁶–10⁹ Ω), odpornost proti kemični koroziji in sterilnost/možnost nadzora.
Nizko nastajanje delcev in brez luščenja: Materiali, ki se luščijo,-kot je bombaž ali navaden papir-so strogo prepovedani. Namesto tega je treba uporabiti neprekinjen-filamentni poliester, mikrovlakna,-peno visoke gostote ali posebne sintetične smole. Ultrazvočni ali laserski-postopki tesnjenja robov so potrebni, da se zagotovi, da izpust delcev, večjih ali enakih 0,5 μm, ustreza uveljavljenim standardom.
Kemijska čistost: Materiali ne smejo vsebovati silikona, fluorescenčnih sredstev in ftalatov. Ravni ekstrakcije ne-hlapnih ostankov (NVR) in celotnega organskega ogljika (TOC) morajo biti izjemno nizke, da se prepreči kontaminacija izdelkov ali optičnih premazov.
Statični nadzor: večina natančnih aplikacij zahteva, da površinski upor ostane stabilen v območju 10⁶–10⁹ Ω (disipativni), da se prepreči-privabljanje prahu zaradi statične elektrike ali okvara komponente; vendar lahko nekateri specializirani scenariji (kot je pakiranje čipov) dopuščajo obseg 10⁴–10¹¹ Ω.
Odpornost na kemikalije in vzdržljivost: Materiali morajo prenesti večkratno brisanje z izopropilnim alkoholom (IPA), acetonom ter kislimi ali alkalnimi razkužili brez nabrekanja, razpok ali poslabšanja delovanja. Fizikalne lastnosti (kot sta trdnost in odpornost) po večkratnem čiščenju ali sterilizaciji ne smejo nihati za več kot ±10 %.
